O nas

V Igralskem studiu gojimo dramsko igro po metodi Lee Strasberga.

Bistvo te metode je, da igralec doživljanja lika ne indicira, marveč inducira.

Igralski studio smo ustanovili oktobra 1980 kot neformalno skupino, kar je ostal vse do danes. Namen ustanovitve je bil zagotoviti prostor, v katerem igralec lahko eksperimentira in preizkuša svojo igralsko veščino brez vseh pritiskov (producent, režiser, produkcija, denar, kariera,…).

Kronologija:

· Igralski studio smo ustanovili oktobra 1980 kot neformalno skupino, kar je ostal vse do danes.

· Leta 1984 smo člani studia posneli prvi kratki igrani film Intervju.

· 1985 smo za TVS snemali tv igro Dan kot vsak dan.

· 1985 smo posneli otroško serijo Zlata ribica v sedmih delih.

· 1989 smo svojo dejavnost razširili na Zagreb z ustanovitvijo Zagrebačkega glumačkega studia in poletno mednarodno šolo dramske igre v Grožnjanu na Hrvaškem.

· 2009 smo začeli organizirati tudi tedenske seminarje dramske igre v Bosljivi Loki.

O metodi:

Strasbergov prispevek.

Ko govorimo o veščini, imamo v mislih Strasbergovo metodo. Ta izhaja iz sistema Stanislavskega in dognanj Vahtangova.

Začnimo s Stanislavskim.

Zanj je bistveno, da igralec doživlja vlogo. Doživljanja lika ne moremo nadomestiti z znaki zanj, temveč z doživljanjem samim, ki ga mora igralec kreirati v sebi s pomočjo podoživljanja.

Prispevek Vahtangova.

Zanj ni dovolj vztrajati na »magičnem če-ju«, kar zadošča za čustveno-miselni proces, vendar v tem primeru igralec prilagaja lik zgolj svojemu značaju. Odgovor je v t.i. »drugi definiciji«, ki nadgrajuje »magični če« tako, da se igralec ne sprašuje: kaj bi storil, če bi bil kralj, temveč kaj mora storiti, da bo ravnal kot kralj? Tokrat mora igralec prestopiti okvir svojega značaja. Prekoračenje okvira lastnega značaja Strasberg poimenuje z ekstenzijo.

Strasbergov prispevek. Strasberg je ekstenzivno pisanje Stanislavskega kongenialno skrčil na tako rekoč dvajset vaj, v katerih je zajeta vzgoja vseh čutil (t.j. senzibilizacija igralčevega inštrumenta tudi s pomočjo »magičnega če-ja«) in čustvenega spomina. Pri tem je opozoril, da je največji problem igralca  – in človeka sploh – dvajsetega stoletja: neekspresivnost.

Ed Kovens o nas http://edkovens.com/hail.htm

O bratih Vajevec:

Janez Vajevec (starejši brat) je slovenski igralec (tudi študentski Prešernov nagrajenec), ki ga je zanimal pristop Actor’s studia k dramski in filmski igri. Pisal je Elia Kazanu in se z njim sestal leta 1970 v New Yorku. Kazan mu je predlagal naj se pridruži Inštitutu Leeja Strasberga.

Janez je med leti 1970 in 1979 na Inštitutu študiral pri Dominiqueju De Faziju, Geraldine Barron, Edu Mitchelu, Benu Piazzanu, Alu Morgensonu in pri Leeju Strasbergu osebno v njegovem Master Classu.

Leta 1981 je tudi De Fazio prišel v Gorico (Italija) in v Ljubljano, da bi si ogledal delo tamkajšnjega Igralskega studia in vodil delavnico.

Andrej je leta 1979 študiral pri De Faziju, Geraldine Barron, Marcu Marlou, Hedy Sontag in drugih.

Leta 1980 sta Janez in Andrej ustanovila Igralski studio v Ljubljani in kasneje, v letu 1989 tudi v Zagrebu (Hrvaška).

Vsakoletni seminar igre po metodi v Grožnjanu (Hrvaška) poteka že vse od leta 1989, (tudi med leti, ko je bila na Hrvaškem vojna), od leta 2009 pa tudi v Bosljivi Loki pri Osilnici.